Ste se končno odločili in začeli migati, pa vam je že padla motivacija, ker vam ne gre, ker ne veste, kako, in ker …? Toliko izgovorov, zakaj ne morete biti športno aktivni. O tem, kako je z (ne)motivacijo za športno aktivnost, smo poprosili Anamarijo Toth Kostevc iz podjetja Plus rešitve, da odgovori na nekaj temu primernih vprašanj.
Kako pravzaprav razviti motivacijo za športno aktivnost?
Športna ali telesna aktivnost je nekaj, kar srečujemo dnevno, in dobro poznamo pozitivne zdravstvene in telesne vidike, ki so posledica ukvarjanja s športom. Veliko pozitivnih vplivov pa je skritih in ne tako očitnih ter se nanašajo na psihološke vidike osebnosti. Ravno ti pa v veliki meri pripomorejo k temu, ali se bomo ukvarjali s športom. Ko govorimo o motivaciji za šport, ne moremo govoriti o razvoju, saj se motivacija za šport začne v bistvu z iskanjem motiva, zakaj bi se ukvarjali z nekim športom in zakaj bi vztrajali. Torej, v prvi vrsti je treba najti tisti 'zakaj' naj bi se ukvarjali z neko aktivnostjo. Kaj nas žene v to, ali se bomo s čim ukvarjali ali ne. Kaj nam daje smisel za aktivnost, kaj nam osebno pomeni in kaj mislimo, da bomo pridobili, če se bomo ukvarjali s športom. Ker smo zelo različni, so to lahko različne stvari. Pri otrocih imajo vlogo raziskovalca starši in le-ti iščejo kako 'nagovoriti' otroka, da je šport v redu zanj.
Ponavadi je naš glavni motivator, naše glavno gonilo za ukvarjanje s športom zdravje in lep telesni izgled, kar je tudi povezano s fizično samopodobo. Vendar obstaja veliko drugih gonilnih sil, ki pa niso očitne. Te se nanašajo na socialne vidike našega življenja, na stremljenje po dosežkih in dokazovanju, zadovoljstvo ob izvajanju novih aktivnosti, na izboljšanje samopodobe, na pridobitev določenega socialnega statusa, na potrebe po občutkih izziva, na željo po znižanju anksioznosti in še mnogo več.
Torej, motivacije ne razvijemo, ampak jo bolj poiščemo, če ni naravne privlačnosti in potrebe po ukvarjanju s športom.
Kakšna motivacija je najboljša?
Za to ni enoznačnega odgovora, saj smo si različni ter nas poganjajo različne želje in potrebe. Najboljši motivator je tisti, s katerim se lahko poistovetimo, ki nas poganja v določeno smer in nam daje občutek izpolnitve želje ali potrebe.
Kako nam lahko zastavljeni cilji (npr. obisk fitnesa večkrat na teden, izboljšanje počutja, oblikovanje postave) pomagajo pri motivaciji?
Zastavljanje cilja je v bistvu motivacija oz. iskanje motivatorja, kaj nas poganja v neko aktivnost. Ukvarjanje s športno aktivnostjo v odraslosti v večini primerov temelji na teh ciljih. Zelo malokdaj se s športno aktivnostjo ukvarjamo zaradi aktivnosti same oz. sami si že izberemo aktivnost, ki se nam zdi zanimiva, ampak v ozadju je potreba po oblikovanju telesa, izboljšanju počutja, sproščanju stresa ...
Kateri del dneva je najbolj primeren, da začnemo športno aktivnost, in zakaj?
Ni pravila. Osnovno pravilo je, da sebe opazujemo in raziskujemo. Nekateri imajo raje jutranjo aktivnost, saj jim daje energijo za cel dan, dobijo občutek, da so že nekaj dosegli. Drugi radi posežejo po telesni aktivnosti okoli kosila in tako sprostijo napetosti, stres, ki se jim je nabral v prvi polovici dneva. Tako si privoščijo tudi kosilo brez vesti in energično vstopijo v drugi del dneva. Nekateri pa raje s športom zaključijo dan in za konec dneva ohranijo sproščanje ob telesni aktivnosti, kar pa jim lahko tudi pomaga lažje zaspati.
Vsak mora najti svoj trenutek za šport glede na ritem preostalega življenja in glede na način prehranjevanja. Seveda pa je v vsakem primeru pomembno raziskovanje in preizkušanje tako časa, primernega za ukvarjanje s športom, kakor tudi same aktivnosti, ki bi bila primerna.
Kako se motiviramo v primeru poškodbe oz. "prisilnega počitka"?
Ob poškodbah in 'prisilnih počitkih' se lahko zgodi dvoje. Da nam mirovanje poviša motivacijo ali pa nam jo zniža oz. izgine želja po določeni telesni aktivnosti. V tem primeru moramo iti na prvi korak, če govorimo o odraslih. Prvi korak je poiskati, zakaj se ukvarjamo z neko telesno aktivnostjo in katero telesno aktivnost izbrati, katera nas najbolj pritegne.
Če imamo veliko željo, da bi začeli teči, pa zaenkrat ostaja samo pri želji, kaj moramo narediti?
Pri takšnih dilemah se ponavadi ustavi pri izbiri aktivnosti, saj v tem primeru najverjetneje ne gre za željo po teku, ampak je v ozadju drugačna želja, npr. izgubiti nekaj kilogramov. Torej, prvo moramo poiskati, kaj nas žene v neko aktivnost, zakaj si jo želimo. Ko to najdemo in smo iskreni do sebe, lahko šele ukrepamo naprej in poiščemo pravo aktivnost zase.
Če ugotovimo, da si želimo v naravo in tam biti aktivni, lahko začnemo s sprehodi, katerim dodajamo vmesni tek ali hitro hojo. Če ugotovimo, da nam je dolgočasno, lahko dodamo glasbo in nas tudi to sprosti. Če pa ugotovimo, da nam tudi to ni dovolj, da nas pritegne v aktivnost, poiščemo partnerja za sprehod/tek ali pa se pridružimo organizirani aktivnosti v naravi, ki pa ni nujno, da je tek.
Torej, do sebe moramo biti v prvi vrsti iskreni in sami sebi priznati, zakaj se želimo v bistvu ukvarjati s telesno aktivnostjo. To je naš glavni motivator. Ko to uvidimo, lahko šele začnemo z iskanjem primerne telesne aktivnosti, ki nam je všeč, ki nas pritegne in s tem ohranja našo pozornost, da ne prenehamo po nekaj tednih.
Kaj je razlog, da nam po navadi po začetnem navdušenju in zagnanosti čez nekaj časa motivacija začne padati in začnemo iskati razne izgovore?
Za upad motivacije po ukvarjanju s teleno aktivnostjo je odgovoren predvsem občutek izpolnitve želje, želje po doseganju, izgubi telesne teže, socialni interakciji, socialnem statusu, občutku sproščenosti ...
Če smo uspeli biti iskreni do sebe z odgovorom na vprašanje, zakaj se ukvarjamo s telesno aktivnostjo, lahko sledimo doseganju in izpolnjevanju želje. Če se nam želja po nekaj tednih ne izpolnjuje, smo razočarani in želimo prenehati. Vendar se ne zavedamo, da smo lahko tempo izpolnjevanja želje napačno zastavili, da nimamo prave predstave o tem, kaj se mora zgoditi, kako se mora zgoditi in kako poteka doseganje zastavljene ciljne želje.
Prav tako lahko ugotovimo, da ko se primerjamo z drugimi, ugotavljamo, da nismo tako dobri kot ostali v skupini. Tu je pomembna vloga vaditelja/trenerja, da to opazi in korigira naše občutke. Prav tako je pomemben pogovor z ostalimi v skupini za ugotavljanje naše uspešnosti, saj lahko gledamo nase z enega vidika, ne vidimo pa napredkov na drugi strani.
Lahko se tudi zgodi, da smo izbrali neprimeren šport glede na naše želje, lahko so člani v skupini takšni, s katerimi se ne znamo povezati, lahko nam ne ugaja trener ... Kar koli je razlog za prenehanje, je pomembno, da ga le najdemo in ponovimo prve korake raziskovanja lastnih motivov ter predvsem, kaj želimo pridobiti s tem, da se ukvarjamo s telesno aktivnostjo.
Anamarija Toth Kostevc ob tem še poudarja, da je velika razlika med športom v odrasli dobi in med tem, ali se je oseba kdaj redno (v otroštvu in najstništvu) ukvarjala z nekim športom ali ne. Motivacija otrok in mladostnikov pri vztrajanju pri nekih športih je nekaj drugega kot samomotivacija v odrasli dobi. Prav tako so med najstniki in otroci značilne razlike pri tekmovalnih/profesionalnih športnikih in rekreativnih športnikih.
051 675 408
boh@brezice.si
